Da se spravim h knjigam ni čudno le drugim, tudi meni je. Po resnici povedano, za učenje sem jaz bolj ‘leva’. Lahko rečem, da se sploh ne znam učit. No, ne vem kako je se učiti prav… to je boljša razlaga. Imam svoj sistem… baje zgrešen, ampak dokler deluje pri meni, mi je figo mar kako je uspešen in kako neuspešen pri drugih.
Torej… Že od prvega razreda dalje (brati sem znala že pred malo šolo) sem imela najraje večer, ko je bil čas za branje knjig. Ponavadi je bilo tako, da smo se z mamo in mlajšima bratcema nagužvali na kavč in skupaj brali. Ta skupaj je izgledal tako, da sem jaz brala, mami me je tu in tam še kaj popravila ali mi pomagala, če je bilo treba, brata pa sta poslušala. (ko zdaj pomislim na takrat, se mi brata kar smilita, ker sta dneve in dneve poslušala zgodbice o Pepelki, Trnuljčici, Mali morski deklici, Deklica z vžigalicami,itd., pač punčkaste zgodbe) Ko smo knjigo prebrali smo jo skupaj ‘komentirali’, povzeli celotno zgodbo in da nam je bilo še toliko bolj zanimivo, nam je mami postavljala vprašanja, kot so recimo ‘povej, kako bi pa ti zaključil/a to zgodbico’ ali ‘kaj misliš kakšen je bil ta volk - hudoben ali prijazen in zakaj’ (Rdeča kapica)… itd. Tako je naš bralni čas izgledal kar lep čas… lepa leta.
In zdaj moj sistem… princip mojega učenja izvira prav iz tega otroškega branja, ki nam ga je oz. mi ga je (ljubiteljica branja sem vedno še samo jaz in nihče drug pri hiši) mami nekako priučila. Najprej preberi… premisli… razmišljaj kolikor te je volja, imaš dovolj časa… in nato sestavi celoto. In evola… takšno je tudi moje učenje. Še vedno… :mrgreen: A problemi vedno so… bili in bodo… z gradivi, katerih se lahko lotiš izključno in samo s piflanjem, zato se nekako silim in prisilim, da mi je stvar logična, ker drugače je tema. Logika in jaz pa… ni boljše dvojice. Če mi je logično, potem ni dvoma, da stvari ne vem, če pa je kaj skregano z mojo logiko, je hkrati skregano z mano. Smrdi mi… in v te nelogične stvari se preprosto ne spuščam. Še kakšen dvom zakaj sem izbrala tehnični faks?
Ampak vseeno se mi zatika… ko prvič preberem, si zapomnim samo številke (pač podatki, letnice, merila, formule,itd.), ko drugič, že razmišljam, tuhtam in si skušam predstavljati kako kaj to izgleda, in ko tretjič preberem, že sestavljam zgodbo. Le te ne ponavljam, ampak grem naprej. Ko predelam kar sem si zadala, grem vse skupaj še enkrat čez in si v mislih ponavljam zgodbice.
Mogoče zakomplicirano? Neeee… Je pa zelo hitro in dolgoročno v primerjavi s piflanjem. Seveda je pa tudi druga plat tega ‘učenja’… spraviti k temu se je zelooooooo težkooooooo. To pa je ena moja velika slabost. Psihično, umsko in fizično se zelo malokrat pripravim k temu, kar pa se močno pozna na mojem povprečju ocen na faksu. Ni ravno 6, kaj več kot 8 pa tudi ne. Jah… :roll: Sklep… učenje mi smrdi, ampak faks kot celota mi je pa zelo zanimiv, tako da je vsaj nekaj, kar me žene naprej.
P.S. za moje sostanovalke… babe, smotke, tečke, pajkice, Butara (sosednja soba)… da ste mi čisto tiho kar se tiče mojega učenja in vsem kar ima veze s tem. Lahko me le spodbujate… to je dovoljeno, če že ne kar priporočljivo.
In prosim, brez komentarjev kot so “sej pa danes ni 1. april”. :P Butareeeeee babje!
